V glasilu vizita si preberite članek o Društvu slepih in slabovidnih Novo mesto.

Članek najdete TUKAJ.

Slabovidni slikarki ustvarjali

Rezka Arnuš in Tinka Šetina, članici našega društva, sta pod nadzorom mentorja, akademskega slikarja Jožeta Kumra, v mesecu maju nekaj dni ustvarjali svoje mojstrovine.

V priloženih slikah si lahko ogledamo nekaj utrinkov in rezultatov omenjene delavnice, ki jo je sponzorirala Krka, tovarna zdravil, d.d. iz Novega mesta.

Obisk Milene Miklavčič

V okviru skupine za samopomoč, ki se srečuje dvakrat mesečno na sedežu društva, smo medse povabili pisateljico, novinarko, blogerko, Mileno Miklavčič.

Povod je bila njena najnovejša knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače. V njej je zapisano njeno triindvajsetletno raziskovanje življenja ljudi na podeželju v prvi polovici 20. stoletja. Brez dlake na jeziku so napisane zgodbe: o spolnih odnosih, higieni, porokah, smrti, hlapcih in deklah,…

Pisateljica nam je povedala, kako so zgodbe nastajale in zvedeli smo tudi še kakšno »pikantno«, ki ni zajeta v knjigi.

Na novomeškem Glavnem trgu smo   v petek, 20.9.2013 poleg ostalih društev, klubov in organizacij, predstavili svoj način mobilnosti.

David Fortuna, član društva, je s svojo psičko Almo predstavil delo psa vodnika za slepe in slabovidne, na stojnici pa je predsednik društva, Janez Kermc, prikazal brajico, pisavo slepih.

Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto in Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije sta organizirala in izvedla 5. likovno kolonijo slabovidnih slikarjev.

Na vrtu društva so v prijetnem okolju ustvarjali štirje slabovidni slikarji: domačinki, članici novomeškega društva, Rezka Arnuš in Tinka Šetina z gosti: članom koprskega društva, Stojanom Rutarjem in soprogo Sonjo Povhe ter članica kranjskega društva Ana Šter s soprogom Borisom Šterom.

Za strokovni del je poskrbel akademski slikar Jože Kumer.

Dva dni so slikarji ustvarjali pod njegovim nadzorom, s svojimi mislimi in opažanji pa so sklenili zaključek delavnice ob razstavljenih slikah.

Društvo že vrsto let izvaja posebne socialne programe, ki so namenjene slepim in slabovidnim. Prireditve kot je slikarska kolonija, pa so namenjene lajšanju vzajemnih odnosov med slepimi in videčimi.

V teh težkih kriznih časih, ko je prihodnost vse bolj negotova, se najdejo tudi svetli trenutki, ko naletiš na posluh in razumevanje. Tako sta za potrebe slepih in slabovidnih Lions klub iz Novega mesta in Šolski center Novo mesto, Srednja gradbena in lesarska šola, opremila bivalno enoto na sedežu Medobčinskega društva slepih in slabovidnih v Novem mestu.

Lions klub je kril stroške materiala. Glede na to, da Šolski center že leta sodeluje v podobnih humanitarnih projektih, so dijaki gradbeno lesarske šole, tretjih in četrtih letnikov programa lesarski tehnik, v sklopu predmeta projektiranje in pod vodstvom profesorja Delajkoviča opravili posnetek objekta ter na osnovi želja predsednika društva Janeza Kermca pripravili idejne rešitve ter izvedbeno dokumentacijo. Projektna proizvodnja je potekala v sklopu delavnic gradbeno lesarske šole pod vodstvom učiteljev praktičnega pouka Slavka Mirtiča in Slavka Barboriča. Pri tem so nastali izdelki kot so: kuhinja, postelja, regali, mize, klopi in omare. Vsi elementi pohištva se prilagodijo ambientalnim rešitvam potreb društva.

Tako je slepim in slabovidnim ponujena možnost, da koristijo začasno nastanitev v teh prostorih, če se znajdejo v socialni stiski, če se izobražujejo izven kraja, najdejo zaposlitev, pa nimajo še urejenega stanovanjskega vprašanja oziroma slepe in slabovidne osebe, ki se zaradi drugih vzrokov znajdejo v stiski.

Sredstva za nakup tehnične opreme v bivalni enoti pa so prispevali: Revoz d. d. iz Novega mesta, Komunala Novo mesto, Zavarovalnica Triglav Novo mesto ter Konfekcija Julija in Špica, oba iz Metlike.

Marjana Gazvoda

Hočemo, znamo, zmoremo

se imenuje projekt, ki ga člani in zaposleni s prostovoljci na MDSS Novo mesto že drugo leto izvajamo na področju, kjer delujemo- na Dolenjskem,v Beli krajini in Posavju.

Z drugimi besedami: predstavljamo slepoto in slabovidnost širši javnosti.

Po lanski uspešni »premieri« v Brežicah, smo se letos preselili v Belo krajino, natančneje na metliški grad.

Glede na izkušnje ugotavljamo, da ljudje o slepih in slabovidnih vedo malo ali skoraj nič in samo to, da jim je treba pomagati.

Vendar: slepi ali slabovidni so takšni kot ostali ljudje. Vejo, kaj hočejo ali nočejo, znajo in vejo marsikaj, imajo » le« okvaro vida. In pri tem potrebujejo pomoč. Za ta namen je nepogrešljiva roka svojca ali prijatelja ali znanca, ki jih vodi, lahko je tudi samo bela palica, lahko je pes vodič.

Obiskovalcem smo želeli povedati , kaj znajo in zmorejo, ker to hočejo: domačin Zlatko je na brajevem pisalnem stroju pokazal kako pišejo in berejo slepi, Nežka je dokazala, da kljub temu, da ne vidi, pod njenimi prsti nastajajo čudoviti pleteni izdelki. Na drugi stojnici so si lahko ogledali nekaj tehničnih pripomočkov, ki so slepim in slabovidnim v pomoč pri vsakodnevnih opravkih: belo palico, brajevo uro, s simulacijskimi očali so lahko ugotovili, kako človek vidi ali ne vidi, če ima različne okvare vida, družabne igre, slikanico za otroke.

Rezka in Tinka, slabovidni slikarki, ki imata ohranjen minimalni vid, z veliko volje in truda ustvarjata čudovite slike.

Matjaž in labradorka Blue sta pokazala, kako pes vodnik slepi osebi pomaga premagovati ovire. Na poligonu z ovirami in zatemnjenimi očali, skozi katera ni videl nič, ga je Blue uspešno pripeljala do cilja.

Otroci iz vrtcev, šol in ostali mimoidoči so na dvorišču metliškega gradu lahko spoznali, da slepi in slabovidni marsikaj znajo. Predvsem pa so ob tem dogodku mnogi prvič pomislili, da ob njih živijo tudi ljudje brez vida ali z močno okvarjenim vidom.

To se je dogajalo 7.5.2013 v Metliki.

Pomagali so nam:

Občina Metlika

Komunala Metlika

Kmetijska zadruga Metlika

Ikebana Brinc, Antonija Brinc, Metlika

Pogovor s pisateljico Aksinjo Kermauner, ki jih poučuje slovenščino in likovni pouk24. april 2013 ob 10:30
Krško – MMC RTV SLO

“Kakšne barve je dan?” so se spraševali udeleženci pogovora s pesnico in pisateljico Aksinjo Kermauner, ki ga je v krškem kulturnem domu pripravil KUD Liber. O težavah ljudi, ki imajo težave z vidom, pa so spregovorili tudi člani Medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Novega mesta.

KUD Liber je v klub Kulturnega doma Krško povabil pesnico in pisateljico Aksinjo Kermauner. Z njo se je Stanka Hrastelj, predsednica tega društva, sicer pa tudi sama pesnica, pisateljica in prevajalka, ki zadnje čase ustvarja tudi z glino, pogovarjala o njenem literarnem ustvarjanju, predvsem pa o njenem poskusu, kako je na lastni koži preizkusila, kako slepi doživljajo svet. Aksinja je namreč kar dvakrat po osem dni preživela kot slepa in pri tem pridobila dragocene izkušnje.

Aksinja Kermauner, ki je doslej izdala že 21 knjig, se na literarnem in pedagoškem področju že dolgo ukvarja s problematiko slepih in slabovidnih. Med drugim je že leta 1996 izdala knjigo Kakšne barve je tema?, kasneje pa še Tema ni en črn plašč ter leta 2005 prvo slovensko avtorsko tipano slikanico Snežna roža. Leta 2011 je izdala tipno slikanico za slepe Žiga špaget gre v širni svet. Sodelovala pa je tudi pri projektu Tipanka v vsako slovensko knjižnico. Poleg tega je napisala številne strokovne članke o slepoti in besedila pesmi glasbene skupine Slepi potnik.

Rodila se je materi pisateljici in profesorici Alenki Goljevšček Kermauner in očetu literarnemu zgodovinarju Tarasu Kermaunerju. Leta 1982 je diplomirala na Pedagoški akademiji v Ljubljani, smer slovenščina in likovni pouk. Od leta 1997 do leta 1999 se je strokovno izpopolnjevala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in Defektološki fakulteti v Zagrebu. V letu 2010 je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani končala še doktorski študij na Oddelku za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko in ob tem izdala svojo doktorsko disertacijo z naslovom Na drugi strani vek tudi v knjižni obliki. Svojo poklicno pot je začela v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik, od leta 1987 pa je zaposlena kot učiteljica slovenščine in likovnega pouka v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, od leta 2011 pa še na Pedagoški fakulteti Koper, kjer predava na smeri Inkluzivna pedagogika predmet Metode dela s slepimi in slabovidnimi.

O svojih izkušnjah s slepoto so spregovorili tudi člani Medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Novega mesta in njihov predsednik Janez Kermc. Ti so prikazali pisavo za slepe, braillovo pisavo, in kako se sami znajdejo v svetu videčih. Slepi brajlico berejo s prsti, tako da drsijo po vrsticah besedila, besedilo v brajlici pa natisnejo na braillov tiskalnik. Omenili so, da se danes skoraj tri četrtine slepih in slabovidnih otrok in mladostnikov izobražuje na svojih matičnih šolah in živi doma, medtem ko so bili pred letom 1994 ti vključeni v posebne šole. Otroci se brajlice naučijo v letu dni. Danes slepi in slabovidni pri učenju uporabljajo tudi računalnik s posebnim dodatkom – braillovo vrstico. Na njej lahko slepi preberejo, kaj so napisali na zaslonu, ali pošto, ki so jo dobili.

In kdo je Aksinja Kermauner?
Aksinja Kermauner je mati štirih deklet in ena najbolj branih slovenskih pisateljic. Bralci jo verjetno najbolj poznajo po njeni zbirki treh romanov Dnevnik Hiacinte Novak, ki bo kmalu dobila še četrto nadaljevanje. To njeno literarno delo je bilo predstavljeno tudi na odru kot prva slovenska gledališka nanizanka. Kot soscenaristka je sodelovala tudi pri televizijski nadaljevanki Čokoladne sanje.

Zdaj ima svojo kolumno tudi v reviji Lisa. V njej se je takole na kratko predstavila: “Poreklo: zdrava mešanica trdoživih Primorcev, dekadentnih Ljubljančanov in varčnih Nemcev s češkim poreklom. Ime: starši brali ruski roman Tihi Don Mihaila Šolohova, kjer je ena od oseb Aksinja; včasih se zaradi pomanjkljivega posluha izgovarja kot Aksentinija, Ksenija, Aksiona, Aktinidija in celo Kajsija(?). Bivališče: v vrstni hiši na Barju. Trdno branim pravice avtohtonih Močvirnikov.”

Avtorica je svojo literarno pot začela leta 1977 s pesniško zbirko Ples pravljic, od takrat pa so predvsem v zadnjih letih izšla njena številna knjižna dela za otroke, mladino in odrasle. Med njimi je izdala zbirko pravljic, detektivke Izi & Bizi, mladinski roman Berenikini kodri in roman za odrasle Dnevnik Hiacinte Novak.

Za svoje literarne stvaritve je prejela že številne nagrade in priznanja. Tako je leta 1997 prejela priznanje Urada vlade RS za invalide za knjigo Kakšne barve je tema?, leto pozneje nagrado srebrni aritas za besedno satiro in humor, leta 2004 študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo Tipna slikanica za slepe, leto potem je razstavljala tipanko Snežna roža na svetovnem sejmu otroških in mladinskih knjig v Bologni kot izjemen dosežek med knjigami za otroke s posebnimi potrebami pri IBBY-ju, ilustracija iz knjige pa je bila objavljena tudi v njihovem katalogu. Leta 2008 je bil prevod povzetka vsebine knjige Berenikini kodri natisnjen v katalogu White Ravens, s še dvema slovenskima knjigama pa se je uvrstila v izbor 250 najboljših knjig z vsega sveta založbe Internationale Jugendbildbibliothek na svetovnem sejmu otroških in mladinskih knjig v Bologni. Leta 2010 je prejela plaketo Antona Skale (najvišje priznanje Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov) in leto zatem je bila tipna slikanica za slepe Žiga špaget gre v širni svet na svetovnem sejmu otroških in mladinskih knjig v Bologni razstavljena kot izjemen dosežek med knjigami za otroke s posebnimi potrebami.

Za MMC Goran Rovan

Članek povzet po objavi na www.rtvslo.si

Pevski zbor Mavrica Medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Novega mesta je 22. januarja gostovala v Domu upokojencev in oskrbovancev Impoljca, v katerem se peta pesem spoštuje in neguje že 60 let.

Z izborom ljudskih pesmi so gostje že s prvimi takti navdušili stanovalce zbrane v domski telovadnici ter jih več kot presenetili s svojim darom, voljo, pogumom in iznajdljivostjo. Tako se nam je zazdelo, da zmorejo prav zaradi slabovidnosti oz. slepote globlje zajeti in močneje doživeti neskončen svet glasbe, ki jo pletejo s prijetnim druženjem in gostovanji.

Predsednik društva Janez Kermc je predstavil vlogo in delovanje društva, svojo izkušnjo, ter položaj slepega človeka nekoč in danes.

Nastop so začinili z nekaj šalami, ob koncu pa so člani zbora skupaj z vsemi prisotnimi zapeli Pod rožnato planino, ki je ena najljubših pesmi med stanovalci DUO Impoljca ter si ob slovesu zaželeli, da se spet srečamo in doživimo trenutke pristnega sožitja in občutka, da imamo le skupaj vsi vse.       

Na novomeškem Glavnem trgu smo   v petek, 21.9.2012 poleg ostalih društev, klubov in organizacij, predstavili svoj način mobilnost.

Mimoidočim smo predstavili pse vodnike za slepe in slabovidne, na stojnici pa je član Zlatko Cigič prikazal brajico, pisavo slepih.