Poročilo dogodka Slepi in slabovidni v naravi, KC Češča vas, 18. 8. 2022, 10.00-13.30
Zaradi večjega števila prijav smo se razdelili v dve skupini: ena skupina se je naprej s tiflopedagogom (učitelj slepih in slabovidnih) Stanetom Florjančičem in izvajalko čutne poti, Natalijo Zanoški, sprehodila po omenjeni poti. Udeleženci so bili pozorni na neraven in poraščen teren, tako kot je to v naravi. Ustavili so se pri dvoglavem rdečem boru, kjer so potipali lubje, ga povohali in izvedeli še nekaj informacij o tem drevesu. Enako izkušnjo so doživeli s hrastom in smreko. Naslednja točka so bila v izdolbena debla nameščeni različni produkti narave, ki so jih z otipom morali prepoznati (storži, iglice, listje, lubje in praprot). Nadaljevali so do dveh lesenih stolov, ki jih je izvajalec ravno tako naredil z motorno žago in enega kosa debla. Na teh dveh stolih so se lahko sprostili in doživeli naravo: ptičje petje, gozdni mir, oglašanje bližnjih konjev in vonj letnega časa. Zadnja točka so bili v različne višine nameščeni kosi debel, kjer so prisotni lahko preskusili svoje ravnotežje, streljaj stran so položeni trije hlodi, na katerih so zainteresirani ravno tako preskusili svoje ravnotežne sposobnosti.
Potem je svoj del prevzela Teja Martinović s.p. (Tomik), ki šola pse vodnike. Predstavila je Bjorna, psa vodnika in delo z njim. Seznanili smo se, kakšna je razlika med funkcijo psa vodnika v naravnem okolju in urbani sredini: v naravnem okolju potrebuje sprehod in sproščanje z vohljanjem. V urbanem okolju uporabnik psa usmerja, pes ga varno vodi in medtem ne vohlja, se ne zanima za okolico (ignorira ljudi in druge pse) in ne pobira nesnage po tleh. Pes poišče različne cilje: prehod za pešce, semafor, vrata, vhod/izhod, dvigalo, stopnice, klopi, smetnjake, blagajno,…Pes vodnik ne sme nikoli samostojno stopiti na cestišče ali iti brez povelja po stopnicah. Ravno tako ima dovoljenje za vstop v vse javne ustanove in ne potrebuje nagobčnika za javni prevoz.
Pes vodnik olajša pot, da je hitrejša in bolj varna: nakaže vse ovire (talne, stenske, višinske), izogiba se trčenju slepega v mimoidoče, poišče pot ob ovirah, na katere naletita. Velika prednost psa vodnika je tudi, da razširi socialno mrežo slepega.
Šolanje s pozitivno motivacijo dela najboljše rezultate, saj pes dela z veseljem, komaj čaka, da začne delati, ker to zanj predstavlja mentalno zaposlitev in zabavo.
Pot do psa vodnika poteka v petih fazah: -kandidat za psa vodnika (testiranje karakterja in veterinarski pregledi)
-potencialni pes vodnik ( socializacija-privajanje na živo in neživo okolico, pozornost je na visoki stopnji (samonadzora psa)
-bodoči pes vodnik (šolanje-najdaljša faza)
-pes v uvajanju (sodelovanje psa in uporabnika)
-pes vodnik (vstop uporabnika in psa na samostojno pot)
Šolanje za psa vodnika traja približno eno leto.
Teja je še povedala, da se psa vodnika po pravilih med vodenjem ne ogovarja, boža in ponuja hrane. Kljub temu, da so to mogoče situacije, ki se bodo najverjetneje zgodile, se psa v učni fazi privaja tudi na to, da ne odreagira.
Praktični del: udeleženka je prestopila psa, ki je počival na tleh-ni odreagiral.
Prikaz dveh ovir: pes vodnik je uporabnico vodil do ovire, prehod ni bil mogoč, pri drugi oviri je našel optimalno pot mimo ovire.
Na koncu so si udeleženci lahko ogledali in otipali različne pasje igrače (različne oblike, teksture) in povonjali različno pasjo hrano (različne vrste briketov).
Tanja Grubačević in Polona Pušavec iz Konjeniškega centra Češča vas sta predstavili osnove skrbi za konja.
Izvedeli smo, katera hrana je najbolj primerna za konje: seno kot osnovna prehrana, športni konji pa dodatno dobivajo oves ali pripravljene žitne mešanice. Navedeno smo lahko tudi potipali in povohali. Ni vsaka hrana primerna za konje, saj nimajo refleksa za bruhanje in se morajo pri izbiri ustrezne hrane zanašati na voh. Za nagrado konji najpogosteje dobijo jabolki in posušen kruh, ki pa ne sme biti plesniv. Izvedeli smo tudi, da mora imeti konj ves čas dostop do pitne vode ter možnost gibanja v zato namenjenih izpustih.
V hlevu smo dobili v roke različne krtače, s katerimi se očisti konja, najpogumnejši so pristopili k dvema konjema in ju skrtačili.
Sledil je najbolj zanimiv del-jahanje. Tisti, ki so se odločili za to izkušnjo, so od Polone in Tanje dobili osnovne informacije-kako pristopiti h konju, vzpostaviti stik in potem sta sledila dva kroga na konju po maneži, seveda v spremstvu z vodičkama. Nekaterim je bila to prva izkušnja. Za zajahanje in razjahanje smo uporabili klančino, tako je bil sam prehod na in s konja veliko lažji.
Ugotovili so, da ni enostavno sedeti na konju, pomembna je koordinacija in zavedanje lastnega teles: drža glave, ramen, položaj hrbta in nog ter uporaba mišic trupa, da obdržiš ravnotežje in lahko sproščeno spremljaš ritem hoje konja.
Fiho-fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji
Mestna občina Novo mesto