V času 6 mesečnega izobraževanja za vodnico gozdne terapije pri globalnem združenju ANFT (Association of nature and forest therapy) sem spoznala, da bi ta metoda subtilnega povezovanja z gozdom, lahko bila zelo koristna  invalidom in ostalim ranljivim skupinam. Ker sem v preteklosti že sodelovala z Medobčinskim društvom   slepih in slabovidnih Novo mesto, sem prišla na idejo, da bi njihove člane povabila na gozdno terapijo, kar bi bil tudi moj zaključni projekt za pridobitev licence. Predlog je bil takoj sprejet, na samo izvedbo pa smo morali zaradi obdobja korone malce počakati. Ta čas sem izkoristila za iskanje in pripravo primernega terena v gozdu. Skupaj z nečakinjo in mamo smo v veselem pričakovanju dogodka čistile predel gozda, ki je bil poln podrtih vej in podrtega drevja.

Na dan sprehoda so vsi trije člani društva prišli s spremljevalci, da bi jim pomagali pri hoji. Prijetnemu srečanju in uvodni predstavitvi gozdne terapije je sledil prvi krog deljenja svojih občutij ob vprašanju »Kakšno je vaše trenutno notranje vreme?« Vsi smo čutili, da smo v veselem pričakovanju, kaj nam bo prinesla nova izkušnja gozda. Povabila sem jih k čuječi hoji in zaznavanju prehoda v gozdni prostor. Jutro v gozdu nam je postreglo s sončnimi žarki in prijetnim hladom. Počasi smo prišli do prostora izven gozdnih poti, ki nam je nudil bazo, kamor smo se po vsakem povabilu k interakciji z gozdom, vračali nazaj v krog, kjer smo si podelili izkušnje.

Po prvem povabilu k prisotnosti skozi ozaveščanje čutil je bilo opaziti, kako smo se vsi bolj sprostili in se počutili bolj žive in prisotne. V krogu deljenja sem opazila razliko med spremljevalci in slepimi udeleženci v intenzivnosti doživljanja izkušenj. Slednji so namreč hitreje bili v stiku z notranjim doživljanju izkušnje, ven iz razburkanih misli. To mi je dalo zavedanje, kako me prestiž vida na nek način odmika od stika s sabo.

Po vsakem povabilu k interakciji z gozdom je bilo opaziti, kako se udeleženci poglabljajo globlje v svojo povezavo z gozdom in samim seboj. In kako se je ustvaril prijeten in varen prostor za deljenje svojih občutij in zaznav. Zaključna čajanka je bila višek te nove izkušnje, kjer jih je presenetil aranžma s čajnimi skodelicami, gozdni šopek in priboljšek. Zaključna podelitev izkušnje nas je še bolj povezala med sabo in po prijetnem klepetu ob okusnem čaju smo gozd zapustili v hvaležnosti za mamo naravo, veliko bolj vedri, umirjeni in sproščeni.

Ta dragocena izkušnja mi je dala navdih, da bi se kot vodnica te lepe prakse posvetila ranljivim skupinam. Še bolj pa sem ozavestila hvaležnost, da imam zdrave oči in ne samoumevnim dejstvom, da vidim, slišim, vonjam, dotikam, okusim.. Kako dragoceni so ljudje iz ranljivih skupin, koliko se lahko naučimo od njih, med seboj in od narave. Hvala gozdu, hvala udeležencem in društvu. Simona Tasič

Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih iz Novega mesta deluje od leta 1948, ko je bilo ustanovljeno poverjeništvo za to področje z nalogo odkrivanja slepih na terenu in njihovo vključevanje v organizacijo, medtem ko so otroke vključevali v šolanje oziroma v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani.

Pomen društva je z leti naraščal tudi na drugih področjih: izobraževanje, zaposlovanje, kulturno-prosvetna dejavnost, šport in rekreacija ter urejanje stanovanjskih in socialno zdravstvenih problemov.

Slavnostno srečanje, ki je potekalo v prireditvenem atriju Knjižnice Mirana Jarca v petek, 12. oktobra 2018, smo pričeli z mešano pevsko skupino Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Novo mesto – Mavrica, ki združuje njene člane z ubranim petjem že od leta 2004.

 V preddverju Knjižnice Mir smo pripravili tudi priložnostno razstavo dveh njunih slabovidnih slikark –Tinke Šetina in Rezke Arnuš.

Rezka Arnuš je željo po likovnem ustvarjanju imela že od mladih let, vendar pred upokojitvijo ni bilo časa. Tako se je začela učiti slikanja že z okrnjenim vidom. Vid se ji slabša in danes ve, da je bil takrat zadnji čas, da je začela z ustvarjanjem. Tako slika že dvajset let, in sicer v različnih tehnikah in različne motive. Slika po spominu. Najrajši slika figure z neizdelanimi obrazi, vendar s položaji in barvo želi izraziti neko čustvo. Rada se udeležuje tudi slikarskih kolonij, ex-tempor, seveda med videčimi, kjer je prejela že več nagrad in priznanj, doma in v tujini. Slikanje je njeno življenje, hvaležna je vsem, ki ji na tej poti pomagajo.

Tinko Šetina pa je za slikanje navdušil oče, ljubiteljski  slikar. Ko ga je opazovala pri slikanju, jo je zaznamoval  vonj oljnatih barv in rasla je želja po slikanju. Ko slika, si prostor pripravi tako, da je sončna svetloba ne  moti, barve pa si zaradi lažje orientacije razporedi po barvni  skali. Kljub okrnjenemu vidu vztraja, in do danes je sodelovala na 54 skupinskih razstavah ter se udeležila dveh  slikarskih kolonij. Imela pa je tudi že tri samostojne razstave.

Slavnostni dogodek je zaokrožila Igralka Metka Pavšič, ki je v monoigri Vinka Moederndorferja z naslovom NIČESAR NE OBŽALUJEM, združila sedem žensk v eni igralki. Govor je o ženski, ki je lahko pravzaprav katera koli ženska našega časa.

 Igralka Metka Pavšič je iz Idrije in je slepa; v spremni  besedi k igri je zapisano, da je Pavšičeva človek, ki   preseneča s svojim pogumom, talenti, vztrajnostjo in   občutkom za sočloveka. Mnogim je zato vir navdiha.

Častni govornik in pokrovitelj dogodka je bil župan Mestne občine Novo mesto, Gregor Macedoni.

Hočemo, znamo, zmoremo

S tem dogodkom smo se  predstavili že peti  občini, ki jo pokriva naše delovanje.

31. maja 2016 smo  v sodelovanju z občino Žužemberk v parku pred občino predstavili delo in življenje slepih in slabovidnih.  

Otroci iz bližnjih vrtcev in šol ter mimoidoči so si  lahko na stojnicah ogledali brajevo pisavo, poskusili pisati na brajev pisalni stroj, videli, kako nastajajo pleteni izdelki izpod rok slepe članice, pokazali  smo  jim   tehnične pripomočke, ki slepim in slabovidnim lajšajo življenje,  Miha, član društva, pa je z Dantejem, psom vodnikom,  otrokom razložil in pokazal, kako se giblje z njegovo pomočjo.  

Kako slikata z okrnjenim vidom, pa sta otrokom razložili in pokazali tudi obe slabovidni slikarki.

Novomeška izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti je 4. 3. 2016 v Dolenjskih Toplicah pripravila prvi del območne revije odraslih pevskih zborov.

Poleg šestih pevskih zborov ( MePZ Društva upokojencev Novo mesto, MePZ KUD Dolenjske Toplice, MePZ Društva upokojencev Straža, Ženska pevska skupina Kronce z Uršnih sel, MePZ Vlaste Tavčar iz Šentjerneja in MePZ Ajda iz Orehovice), so nastopili tudi člani naše pevske skupine Mavrica.

Bela kuhaunica, 29. 10. 2015, Oštarija, Dolenjske Toplice

Bela kuhaunica smo poimenovali dogodek, ki smo ga na novomeškem društvu slepih in slabovidnih pripravili s chefom Robertom v Gostišču Oštarija v Dolenjskih Toplicah.

Bela kuhaunica je kot bela palica, simbol, da nekaj zmoreš sam. S palico se lahko gibaš samostojno, če ne vidiš, s kuhaunico pa kuhaš, če vidiš ali pa ne.

Dogodek smo posvetili vsem slepim in slabovidnim, s katerim smo želeli videčim pokazati in dokazati, da v življenju lahko počnemo vse kot videči, tudi kuhamo. Z malo pomoči, včasih pa tudi to ni potrebno.

To sta dokazala tudi Nežka in Janez, oba slepa, ena zaradi nesreče, drugi zaradi bolezni. Vajena gospodinjskega dela doma, sta se spoprijela tudi z izzivom v Oštariji.

Jedilnik je sestavil Roberto, Nežka in Janez sta sekljala, rezala, mešala, dodajala po njegovih navodilih. Opremljena kot profesionalna kuharja, sta gostom jedilnik prebrala v brajici. Vsako jed sta posebej predstavila s chefom in pozvala goste, naj poskusijo jesti s simulacijskimi očali, ki ponazarjajo različne okvare vida. Nevajenih in nespretnih situacij je bilo veliko, zraven pa tudi obilo smeha.

Nadvse vesel, topel in sproščen večer nas je še bolj približal življenju slepih in slabovidnih oseb, pojedli smo domiselne in izredno okusne jedi, ki so jih pripravili iz lokalnih in sezonskih sestavin, v katerih ohranjajo ter nadgrajujejo tradicionalno slovensko-dolenjsko kuhinjo.

V glasilu vizita si preberite članek o Društvu slepih in slabovidnih Novo mesto.

Članek najdete TUKAJ.

Slabovidni slikarki ustvarjali

Rezka Arnuš in Tinka Šetina, članici našega društva, sta pod nadzorom mentorja, akademskega slikarja Jožeta Kumra, v mesecu maju nekaj dni ustvarjali svoje mojstrovine.

V priloženih slikah si lahko ogledamo nekaj utrinkov in rezultatov omenjene delavnice, ki jo je sponzorirala Krka, tovarna zdravil, d.d. iz Novega mesta.

Obisk Milene Miklavčič

V okviru skupine za samopomoč, ki se srečuje dvakrat mesečno na sedežu društva, smo medse povabili pisateljico, novinarko, blogerko, Mileno Miklavčič.

Povod je bila njena najnovejša knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače. V njej je zapisano njeno triindvajsetletno raziskovanje življenja ljudi na podeželju v prvi polovici 20. stoletja. Brez dlake na jeziku so napisane zgodbe: o spolnih odnosih, higieni, porokah, smrti, hlapcih in deklah,…

Pisateljica nam je povedala, kako so zgodbe nastajale in zvedeli smo tudi še kakšno »pikantno«, ki ni zajeta v knjigi.

Na novomeškem Glavnem trgu smo   v petek, 20.9.2013 poleg ostalih društev, klubov in organizacij, predstavili svoj način mobilnosti.

David Fortuna, član društva, je s svojo psičko Almo predstavil delo psa vodnika za slepe in slabovidne, na stojnici pa je predsednik društva, Janez Kermc, prikazal brajico, pisavo slepih.

Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto in Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije sta organizirala in izvedla 5. likovno kolonijo slabovidnih slikarjev.

Na vrtu društva so v prijetnem okolju ustvarjali štirje slabovidni slikarji: domačinki, članici novomeškega društva, Rezka Arnuš in Tinka Šetina z gosti: članom koprskega društva, Stojanom Rutarjem in soprogo Sonjo Povhe ter članica kranjskega društva Ana Šter s soprogom Borisom Šterom.

Za strokovni del je poskrbel akademski slikar Jože Kumer.

Dva dni so slikarji ustvarjali pod njegovim nadzorom, s svojimi mislimi in opažanji pa so sklenili zaključek delavnice ob razstavljenih slikah.

Društvo že vrsto let izvaja posebne socialne programe, ki so namenjene slepim in slabovidnim. Prireditve kot je slikarska kolonija, pa so namenjene lajšanju vzajemnih odnosov med slepimi in videčimi.