Gozdna terapija s slepimi in slabovidnimi, gozd Portoval, Novo mesto, 6. julij 2020

V času 6 mesečnega izobraževanja za vodnico gozdne terapije pri globalnem združenju ANFT (Association of nature and forest therapy) sem spoznala, da bi ta metoda subtilnega povezovanja z gozdom, lahko bila zelo koristna  invalidom in ostalim ranljivim skupinam. Ker sem v preteklosti že sodelovala z Medobčinskim društvom   slepih in slabovidnih Novo mesto, sem prišla na idejo, da bi njihove člane povabila na gozdno terapijo, kar bi bil tudi moj zaključni projekt za pridobitev licence. Predlog je bil takoj sprejet, na samo izvedbo pa smo morali zaradi obdobja korone malce počakati. Ta čas sem izkoristila za iskanje in pripravo primernega terena v gozdu. Skupaj z nečakinjo in mamo smo v veselem pričakovanju dogodka čistile predel gozda, ki je bil poln podrtih vej in podrtega drevja.

Na dan sprehoda so vsi trije člani društva prišli s spremljevalci, da bi jim pomagali pri hoji. Prijetnemu srečanju in uvodni predstavitvi gozdne terapije je sledil prvi krog deljenja svojih občutij ob vprašanju »Kakšno je vaše trenutno notranje vreme?« Vsi smo čutili, da smo v veselem pričakovanju, kaj nam bo prinesla nova izkušnja gozda. Povabila sem jih k čuječi hoji in zaznavanju prehoda v gozdni prostor. Jutro v gozdu nam je postreglo s sončnimi žarki in prijetnim hladom. Počasi smo prišli do prostora izven gozdnih poti, ki nam je nudil bazo, kamor smo se po vsakem povabilu k interakciji z gozdom, vračali nazaj v krog, kjer smo si podelili izkušnje.

Po prvem povabilu k prisotnosti skozi ozaveščanje čutil je bilo opaziti, kako smo se vsi bolj sprostili in se počutili bolj žive in prisotne. V krogu deljenja sem opazila razliko med spremljevalci in slepimi udeleženci v intenzivnosti doživljanja izkušenj. Slednji so namreč hitreje bili v stiku z notranjim doživljanju izkušnje, ven iz razburkanih misli. To mi je dalo zavedanje, kako me prestiž vida na nek način odmika od stika s sabo.

Po vsakem povabilu k interakciji z gozdom je bilo opaziti, kako se udeleženci poglabljajo globlje v svojo povezavo z gozdom in samim seboj. In kako se je ustvaril prijeten in varen prostor za deljenje svojih občutij in zaznav. Zaključna čajanka je bila višek te nove izkušnje, kjer jih je presenetil aranžma s čajnimi skodelicami, gozdni šopek in priboljšek. Zaključna podelitev izkušnje nas je še bolj povezala med sabo in po prijetnem klepetu ob okusnem čaju smo gozd zapustili v hvaležnosti za mamo naravo, veliko bolj vedri, umirjeni in sproščeni.

Ta dragocena izkušnja mi je dala navdih, da bi se kot vodnica te lepe prakse posvetila ranljivim skupinam. Še bolj pa sem ozavestila hvaležnost, da imam zdrave oči in ne samoumevnim dejstvom, da vidim, slišim, vonjam, dotikam, okusim.. Kako dragoceni so ljudje iz ranljivih skupin, koliko se lahko naučimo od njih, med seboj in od narave. Hvala gozdu, hvala udeležencem in društvu. Simona Tasič