Berem, da naberem bogastvo v glavi, ne pa fizičnega bogastva!

Očitno je branje knjig močna ljubezen, saj ko enkrat vzljubiš knjigo, ta ljubezen nikoli ne pojenja.

Takšni “zaljubljenci” v knjige smo člani bralne skupine “MI BEREMO V TEMI« , ki deluje od leta 2014 pri Medobčinskem društvu slepih in slabovidnih Novo mesto.

Do sedaj smo se pogovorili o devetintridesetih prebranih knjigah.

In kaj smo prebrali v letu 2021?

Ker je svet okrogel, smo se lotili OKROGLIH POVESTI, katerih avtor je  Honore de Balzac. V knjigi se avtor norčuje iz človeških slabosti in napak. Opisuje dogodivščine svojih bolj ali manj prebrisanih junakov  ter lepih in manj lepih junakinj. Očitno je skakanje čez plot od začetka človeštva zelo pogosto. A kaj bo, ko plotov več ne bo? Ampak, dokler bo obstajala beseda plot, bo najbrž obstajalo tudi čezplotno življenje!

Po hudomušnih povestih smo zajadrali k avtorici Elli H. Radinger in njenim MODROSTIM STARIH PSOV. Hmm, če bi bili vsi kužki deležni takšne pozornosti, kot jo opisuje, bi pasje življenje izumrlo.  Čudovita knjiga o navezanosti med človekom in štirinožnim najzvestejšim človekovim prijateljem.

 Psi živijo za tukaj in zdaj in tega se lahko učimo od njih.

 Najbližja sorodna vrsta psov so volkovi. Izbrali smo si delo pisatelja Jiang Ronga z naslovom VOLČJI TOTEM. V knjigi je odlično prikazano, kako pomembno je sonaravno bivanje človeka in narave ter  kako pomembno je ravnovesje v naravi. Žal je čedalje manj ljudi, ki se tega zavedajo, še manj pa tistih ki “govorico” narave razumejo.

DIVJA – IZGUBLJENA IN NAJDENA NA PEŠPOTI ŽIVLJENJA, avtorice  Cherly Strayed je bila naša naslednja izbira.

Ženska s praznino v srcu  je bila pisateljica, ki je pri 22-tih letih izgubila mamo, družino in sebe. V trenutku brezupa sklene, da se bo podala na mogočno Pacifiško gorsko pešpot, ki vodi skozi puščave, po zasneženih vrhovih in nedotaknjenih gozdovih zahodnega roba ZDA. Na pot se je podala sama, brez pohodniških izkušenj. Na izjemni turi, ki ji včasih niso bili kos niti veliko trdnejši pohodniki, so jo skušale pasti žive in nežive narave, neizprosne vremenske razmere in pošastno težek gromozanski nahrbtnik. Spoznavala je redke pustolovce, gluho samoto, bajno lepoto narave ter na koncu vendarle spoznala in našla sebe.

IN VEČNO POJO GOZDOVI, avtorja Gulbranssen Trygveja je zgodba o družini, ki živi sredi ogromnih gozdov. Gozdovi so jim glavni vir preživetja, v njih pa najdejo razvedrilo, sprostitev in mir. Ob tem pa govori o rivalstvu med meščani in podeželani.

KAVARNA NA KONCU SVETA, pisec Johna P. Strelecky

Domnevam, da se človek bolj redko sprašuje “Zakaj sem tu? Ali se bojim smrti?  Ali je moje življenje izpolnjeno?, kar je vodilna tema knjige. Sicer je še veliko vprašanj, ki se začnejo z Zakaj?

O vsem tem se pogovarjamo na naših srečanjih. Vsak udeleženec ima seveda svoj pogled na knjigo in svoje mnenje o knjigi. O,  koliko barv bi imela mavrica, če bi bilo vsako mnenje oziroma pogled upodobljen v drugi barvi. Nas nič ne ustavi; ne corona ne lockdown,…Še sreča, da branje zvočnih knjig ne povzroči žuljev na ušesih.

Sicer pa beremo tudi dela vsak po svoji izbiri. Priporočimo si jih v nevezanem nagovoru in se tako vzpodbujamo pri raziskovanju literature.

Naša srečanja so pestra, zanimiva, živahna in upam, da tako ostane še naprej.

                                                                                                                Zlatko Cigič

Poročilo dogodka Slepi in slabovidni v naravi, KC Češča vas, 18. 8. 2022, 10.00-13.30

Zaradi večjega števila prijav smo se razdelili v dve skupini: ena skupina se je naprej s tiflopedagogom (učitelj slepih in slabovidnih) Stanetom Florjančičem in izvajalko čutne poti, Natalijo Zanoški, sprehodila po omenjeni poti. Udeleženci so bili pozorni na neraven in poraščen teren, tako kot je to v naravi. Ustavili so se pri dvoglavem rdečem boru, kjer so potipali lubje, ga povohali in izvedeli še nekaj informacij o tem drevesu. Enako izkušnjo so doživeli s hrastom in smreko. Naslednja točka so bila v izdolbena debla nameščeni različni produkti narave, ki so jih z otipom morali prepoznati (storži, iglice, listje, lubje in praprot). Nadaljevali so do dveh lesenih stolov, ki jih je izvajalec ravno tako naredil z motorno žago in enega kosa debla. Na teh dveh stolih so se lahko sprostili in doživeli naravo: ptičje petje, gozdni mir, oglašanje bližnjih konjev in vonj letnega časa. Zadnja točka so bili v različne višine nameščeni kosi debel, kjer so prisotni lahko preskusili svoje ravnotežje, streljaj stran so položeni trije hlodi, na katerih so zainteresirani ravno tako preskusili svoje ravnotežne sposobnosti.

Potem je svoj del prevzela Teja Martinović s.p. (Tomik), ki šola pse vodnike. Predstavila je Bjorna, psa vodnika in delo z njim. Seznanili smo se, kakšna je razlika med funkcijo psa vodnika v naravnem okolju in urbani sredini: v naravnem okolju potrebuje sprehod in sproščanje z vohljanjem. V urbanem okolju uporabnik psa usmerja, pes ga varno vodi in medtem ne vohlja, se ne zanima za okolico (ignorira ljudi in druge pse) in ne pobira nesnage po tleh. Pes poišče različne cilje: prehod za pešce, semafor, vrata, vhod/izhod, dvigalo, stopnice, klopi, smetnjake, blagajno,…Pes vodnik ne sme nikoli samostojno stopiti na cestišče ali iti brez povelja po stopnicah. Ravno tako ima dovoljenje za vstop v vse javne ustanove in ne potrebuje nagobčnika za javni prevoz.

Pes vodnik olajša pot, da je hitrejša in bolj varna: nakaže vse ovire (talne, stenske, višinske), izogiba se trčenju slepega v mimoidoče, poišče pot ob ovirah, na katere naletita. Velika prednost psa vodnika je tudi, da razširi socialno mrežo slepega.

Šolanje s pozitivno motivacijo dela najboljše rezultate, saj pes dela z veseljem, komaj čaka, da začne delati, ker to zanj predstavlja mentalno zaposlitev in zabavo.

Pot do psa vodnika poteka v petih fazah: -kandidat za psa vodnika (testiranje karakterja in veterinarski pregledi)

                                                                         -potencialni pes vodnik ( socializacija-privajanje na živo in neživo okolico,    pozornost je na visoki stopnji (samonadzora psa)

-bodoči pes vodnik (šolanje-najdaljša faza)

                                                                        -pes v uvajanju (sodelovanje psa in uporabnika)

                                                                        -pes vodnik (vstop uporabnika in psa na samostojno pot)

Šolanje za psa vodnika traja približno eno leto.

Teja je še povedala, da se psa vodnika  po pravilih med vodenjem ne ogovarja, boža in  ponuja hrane. Kljub temu, da so to mogoče situacije, ki se bodo najverjetneje zgodile, se psa v učni fazi privaja tudi na to, da ne odreagira.

Praktični del: udeleženka je prestopila psa, ki je počival na tleh-ni odreagiral.

Prikaz dveh ovir: pes vodnik je uporabnico vodil do ovire, prehod ni bil mogoč, pri drugi oviri je našel optimalno pot mimo ovire.

Na koncu so si udeleženci lahko ogledali in otipali različne pasje igrače (različne oblike, teksture) in povonjali različno pasjo hrano (različne vrste briketov).

Tanja Grubačević in Polona Pušavec iz Konjeniškega centra Češča vas sta predstavili osnove skrbi za konja.

Izvedeli smo, katera hrana je najbolj primerna za konje: seno kot osnovna prehrana, športni konji pa dodatno dobivajo oves ali pripravljene žitne mešanice. Navedeno smo lahko tudi potipali in povohali. Ni vsaka hrana primerna za konje, saj nimajo refleksa za bruhanje in se morajo pri izbiri ustrezne hrane zanašati na voh. Za nagrado konji najpogosteje dobijo jabolki in posušen kruh, ki pa ne sme biti plesniv. Izvedeli smo tudi, da mora imeti konj ves čas dostop do pitne vode ter možnost gibanja v zato namenjenih izpustih.

V hlevu smo dobili v roke različne krtače, s katerimi se očisti konja, najpogumnejši so pristopili k dvema konjema in ju skrtačili.

Sledil je najbolj zanimiv del-jahanje. Tisti, ki so se odločili za to izkušnjo, so od Polone in Tanje dobili osnovne informacije-kako pristopiti h konju, vzpostaviti stik in potem sta sledila dva kroga na konju po maneži, seveda v spremstvu z vodičkama. Nekaterim je bila to prva izkušnja. Za zajahanje in razjahanje smo uporabili klančino, tako je bil sam prehod na in s konja veliko lažji.

Ugotovili so, da ni enostavno sedeti na konju, pomembna je koordinacija in zavedanje lastnega teles: drža glave, ramen, položaj hrbta in nog ter uporaba mišic trupa, da obdržiš ravnotežje in lahko sproščeno spremljaš ritem hoje konja.  

V sodelovanju z Mestno občino Novo mesto, Društvom Est=etika iz Novega mesta in Zavodom Dostop iz Ljubljane smo naredili učno čutno pot s tipnim zemljevidom, ki bo namenjena skupinam z manj priložnostmi. Želeli smo ustvariti pogoje za večjo vključenost slepih in slabovidnih ter drugih oseb s posebnimi potrebami: na posebni poti skozi podrast gozda za terensko učno spoznavanje živalstva in rastlinstva na območju konjeniškega centra Češča vas z dolino Temenice ter v programe jahanja – rekreacijsko in terapevtsko. Vsi elementi poti so izdelani iz debel ostarelih hrastov, ki so še do nedavnega rasli na lokaciji.

Po dokončani čutni poti so se s spremljevalci sprehodili člani Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Novo mesto in Teja Martinović, ki šola pse vodnike. Natalija iz Društva Est=etika je prevzela vodenje po naravni poti skozi podrast, ki je navdušilo vse prisotne,  tako čutni kot tudi gibalni del poti. Slepi in slabovidni so pokazali, da zanje ni ovir, potrebujejo le roko, ki jih vodi.

Projekt je sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja.

Foto: Natalija Zanoški, Društvo Est=etika

Spoštovani!

Vljudno vas vabimo, da se udeležite delavnice, ki jo bomo izvedli v četrtek, 18. 8. 2022, s pričetkom ob 10. uri v Konjeniškem centru Češča vas  (Češča vas 55) pri Novem mestu.

V sodelovanju s Tanjo in Polono iz Konjeniškega centra bomo spoznali delo s konji: spoznavanje in vzpostavitev odnosa s konji, čiščenje konja ter jahanje. Z aktivnostmi ob in na konju med drugim krepimo gibalne in orientacijske sposobnosti.

S Tejo, ki šola pse vodnike in tiflopedagogom, bomo raziskali novo senzorično pot za slepe in slabovidne, ki nas bo vodila mimo različnih ovir: drevesa, ki jih bomo lahko otipali in povohali, se preskusili v ravnotežnih vajah, z dotikom ugotovili različne sadeže gozda in se prepustili zvokom narave.

Na koncu se bomo lahko sprostili še na igralih.

Vaše prijave sprejemamo do torka, 16. 8. 2022, na društveno telefonsko številko: 07 338 25 40 ali na e naslov: mdssnm@zveza-slepih.si ( do 12. ure).

                                                                                                                   Janez Kermc, predsednik MDSS Novo mesto

V četrtek, 21. 4. 2022, smo si člani in članice MDSS Novo mesto s spremljevalci ogledali Mestni muzej Idrija in gledališko predstavo slepe igralke, Metke Pavšič, z naslovom Ne bojim se ne hudiča ne biriča.

Izredno zanimiv prilagojen voden ogled muzeja je popestrila še Metkina vrhunsko odigrana življenjska zgodba Marine Melhiorce iz 18. stoletja.

Planinska zveza Slovenije je v sodelovanju s Planinskim društvom Krka iz Novega mesta organizirala inkluzijski pohod na Trško goro. Pridružilo se mu je tudi nekaj članov Medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Novega mesta s spremljevalci.

datum: 9. 2. 2021

Točen naziv projekta:  PODKEV ZA SREČO

Nosilec operacije:  Mestna občina Novo mesto

Ostali partnerji v operaciji: 

•             Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto,

•             Martinovič Teja s.p.

•             Šola jahanja Tanja Grubačevič Barbo s.p.

OPIS in aktivnosti v projektu (kratko):

Operacija bo izvedena v dveh fazah. V 1. fazi bo partner izdelal načrt dostopnosti območja, uredil učno senzorično pot in tipni orientacijski zemljevid območja s čimer bodo postavljeni temelji za 2. fazo, ki zajema izvedbo delavnice za slepe in slabovidne.

Cilj(i) projekta:

Strateški cilj je ustvariti pogoje za večjo socialno vključenost skupin z manj priložnostmi:

 – ustvariti pogoje za večjo vključenost mladih, slepih in slabovidnih ter drugih oseb s posebnimi potrebami v naravo,

– ustvariti boljše pogoje za vključenost mladih, slepih in slabovidnih ter drugih oseb s posebnimi potrebami v programe jahanja – rekreacijsko in terapevtsko,

– ustvariti pogoje za terensko učno spoznavanje živalstva in rastlinstva na območju konjeniškega centra Češča vas z dolino Temenice (konji, ovce, koze, mačke, ptice, bobri, drevesa).

Pričakovani rezultati operacije:

1- Neposredni učinek operacije je, da bodo slepi in slabovidni poleg jahanja konj na delavnici preverjali in ugotavljali katere spremembe učne poti so potrebne, da jo lahko nato prehodijo samostojno. Obe učni poti bosta namenjeni vsej populaciji, ki ju bodo premagovali bodisi peš bodisi na konju z vodnikom. Na konju bodo učno pot zmožni opraviti tudi druge osebe s posebnimi potrebami.

2- Postaviti tipni zemljevid in opraviti načrt dostopnosti za slepe in slabovidne na tem območju.

3- Nabava prenosnih FM sprejemnikov za komunikacijo za gluhe in naglušne osebe (npr. z voditeljem konja, za manjše skupine ali individualno uporabo za preživljanje prostega časa na območju).

4- Izboljšanje pogojev območja z dodano infrastrukturo, da postane privlačna destinacija za obisk narave in izkustveno učenje.

5- Zagotovljena možnost nadgradnje obstoječih programov jahanja.

6- Oživljanje območja s privlačnima in zanimivima učnima potema primernima tudi za večje število oseb, s postavitvijo Doživljajskega parka za razvoj motoričnih in senzoričnih sposobnosti, učilnice na prostem,  pogostitvenih prostorov, kar bo omogočalo za naravo varno in za ljudi prijetno preživljanje prostega časa in izvedbo prireditev. Še posebej bo zanimivo za obisk slepih in slabovidnih ter drugih oseb s posebnimi potrebami.

Inovativnost operacije:

Inovativnost operacije so dogodki, ki se bodo izvedli z namenom približati naravno okolje slepim in slabovidnim, invalidom, gluhim in naglušnim ter mladim skozi živalski in rastlinski svet. Področij narave, kjer bi lahko slepi in slabovidni samostojno prehodili pot v naravi je izredno malo (v celotni Sloveniji vemo za samo dve taki območji), možnosti terapevtskega jahanja pa tudi skoraj ni.

Trajanje projekta:   1.1.2021 do 1.12.2021

Celotna vrednost projekta: 141.857,99 eur

Vrednost sofinanciranja partnerja: 7.240, 00 eur

Kontakt:

Nosilec projekta: Aleš Berger, ales.berger@novomesto.si, 07/39 39 238 / 041 435 616, Mestna občina Novo mesto, Seidlova cesta 1, 8000 Novo mesto, www.novomesto.si

Partner: Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto, Irča vas 31, 8000 Novo mesto, mdssnm@zveza-slepih.si, Marija Gazvoda, 07 338 25 40

Način financiranja: Projekt je sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja.

Povezave:
Program razvoja podeželja – PRP
Spletna stran Evropske komisije, namenjene EKSRP 
LAS Dolenjska in Bela krajin

Za vsebino je odgovoren partner Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto. Organ upravljanja za izvajanje Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014—2020 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

V petek, 9. 10.2020, se je nekaj članov novomeškega društva slepih in slabovidnih s spremljevalci udeležilo vodenega ogleda centra Novega mesta.

Začeli smo na Kapitlju, kjer nas je vodič  Samir popeljal do svetih vrat, avtorja Mirsada Begića, na katerih je v bronu upodobil obličja treh dolenjskih blaženih: neuklonljivega branilca krščanskega prepričanja Alojzija Grozdeta, dve izmed drinskih mučenk, redovnic »hčera božje ljubezni«, sester Krizine Bojanc in Marije Antonije Fabjan ter ustanovitelja Novega mesta, habsburškega cesarja Rudolfa 4. ter novomeški kapiteljski grb in arheološke izkopanine.

Pot nas je vodila v notranjost cerkve, kjer smo skozi zgodovino spoznali gradnjo cerkve in se potem po stopnicah spustili še v kripto.

Ogled smo nadaljevali proti najstarejšemu in najslikovitejšemu delu Novega mesta-Bregu. Ta leži  na ostankih obzidja, ki so še vedno ohranjeni in vidni v zidovih kletnih etaž, le-te slonijo na živoskalni osnovi vrh strmega pobočja nad reko Krko.

Prišli smo do Sokolskega doma, ki je v devetnajstem stoletju prevzemal kulturno vlogo v Novem mestu, do nedavnega pa je služil kot ustvarjalni prostor alternativnim umetnikom.

Zaradi neprimernosti za delovanje je sedaj zaprt.

Pot smo nadaljevali do Frančiškanske cerkve Sv.Lenarta, od tam smo šli na prenovljeni Glavni trg, ki je sedaj zaprt za promet. Samir nas je seznanil z zgodovino starega dela mesta, nas popeljal do nekaterih znamenitosti (jantarni kamen, bronasta maketa Novega mesta).

Ogled smo zaključili pri Knjižnici Mirana Jarca, nasproti katere so Gorenja ali Ljubljanska vrata, ki so ustvarjala cestno ožino na vhodu v mestno jedro. 

Zelo zanimiv ogled in vodstvo po Novem mestu, o katerem misliš, da veš veliko, pa kljub temu izveš še veliko neznanega, je v sončnem dnevu trajal štiri ure.

Zaključni strokovni izlet članov bralnega kluba »Beremo v temi« na Grad Strmol – prostor zanimivih zgodb

Za zaključek  naših bralnih srečanj, se nas je 12 članov bralnega kluba »Beremo v temi« v torek, 21. julija 2020, odpravilo na strokovni izlet. Odločili smo se za ogled gradu Strmol na Gorenjskem, ki skriva veliko zanimivih resničnih zgodb.  Eno od teh smo tudi prebrali in sicer avtorja Draga Jančarja »To noč sem jo videl«.  Avtocesto smo zapustili pri izvozu za Vodice in nadaljevali pot proti Cerkljam na Gorenjskem. Od Kavarne Strmol smo se po čudovitem parku peš povzpeli do gradu.  Prijazna vodička nam je predstavila bogato zgodovino gradu, ki ga je leta 1936 kupil gospodarstvenik Rado Hribar. Dovolila je, da so se slepi člani nekaterih kosov pohištva dotaknili in tako občutili kako umetelno je narejeno. Grad v glavnem služi državnim protokolarnim namenom, lahko pa v njem prespijo tudi ostali in tako postanejo graščaki za nekaj dni. V Kavarni Strmol smo si na lepo urejeni odprti terasi privoščili sladek odmor. Odpeljali smo se še do Adergasa na ogled cerkve in samostana. Žal je bila cerkev zaprta, zato smo se na kratko seznanili z zgodovino kraja, cerkve in samostana iz informativnih tabel. Naše potovanje je bilo izredno zanimivo, zabavno in poučno. Spoznali smo še en prečudovit kotiček naše lepe dežele.

Irena Muc

V času 6 mesečnega izobraževanja za vodnico gozdne terapije pri globalnem združenju ANFT (Association of nature and forest therapy) sem spoznala, da bi ta metoda subtilnega povezovanja z gozdom, lahko bila zelo koristna  invalidom in ostalim ranljivim skupinam. Ker sem v preteklosti že sodelovala z Medobčinskim društvom   slepih in slabovidnih Novo mesto, sem prišla na idejo, da bi njihove člane povabila na gozdno terapijo, kar bi bil tudi moj zaključni projekt za pridobitev licence. Predlog je bil takoj sprejet, na samo izvedbo pa smo morali zaradi obdobja korone malce počakati. Ta čas sem izkoristila za iskanje in pripravo primernega terena v gozdu. Skupaj z nečakinjo in mamo smo v veselem pričakovanju dogodka čistile predel gozda, ki je bil poln podrtih vej in podrtega drevja.

Na dan sprehoda so vsi trije člani društva prišli s spremljevalci, da bi jim pomagali pri hoji. Prijetnemu srečanju in uvodni predstavitvi gozdne terapije je sledil prvi krog deljenja svojih občutij ob vprašanju »Kakšno je vaše trenutno notranje vreme?« Vsi smo čutili, da smo v veselem pričakovanju, kaj nam bo prinesla nova izkušnja gozda. Povabila sem jih k čuječi hoji in zaznavanju prehoda v gozdni prostor. Jutro v gozdu nam je postreglo s sončnimi žarki in prijetnim hladom. Počasi smo prišli do prostora izven gozdnih poti, ki nam je nudil bazo, kamor smo se po vsakem povabilu k interakciji z gozdom, vračali nazaj v krog, kjer smo si podelili izkušnje.

Po prvem povabilu k prisotnosti skozi ozaveščanje čutil je bilo opaziti, kako smo se vsi bolj sprostili in se počutili bolj žive in prisotne. V krogu deljenja sem opazila razliko med spremljevalci in slepimi udeleženci v intenzivnosti doživljanja izkušenj. Slednji so namreč hitreje bili v stiku z notranjim doživljanju izkušnje, ven iz razburkanih misli. To mi je dalo zavedanje, kako me prestiž vida na nek način odmika od stika s sabo.

Po vsakem povabilu k interakciji z gozdom je bilo opaziti, kako se udeleženci poglabljajo globlje v svojo povezavo z gozdom in samim seboj. In kako se je ustvaril prijeten in varen prostor za deljenje svojih občutij in zaznav. Zaključna čajanka je bila višek te nove izkušnje, kjer jih je presenetil aranžma s čajnimi skodelicami, gozdni šopek in priboljšek. Zaključna podelitev izkušnje nas je še bolj povezala med sabo in po prijetnem klepetu ob okusnem čaju smo gozd zapustili v hvaležnosti za mamo naravo, veliko bolj vedri, umirjeni in sproščeni.

Ta dragocena izkušnja mi je dala navdih, da bi se kot vodnica te lepe prakse posvetila ranljivim skupinam. Še bolj pa sem ozavestila hvaležnost, da imam zdrave oči in ne samoumevnim dejstvom, da vidim, slišim, vonjam, dotikam, okusim.. Kako dragoceni so ljudje iz ranljivih skupin, koliko se lahko naučimo od njih, med seboj in od narave. Hvala gozdu, hvala udeležencem in društvu. Simona Tasič