V četrtek, 21. 4. 2022, smo si člani in članice MDSS Novo mesto s spremljevalci ogledali Mestni muzej Idrija in gledališko predstavo slepe igralke, Metke Pavšič, z naslovom Ne bojim se ne hudiča ne biriča.

Izredno zanimiv prilagojen voden ogled muzeja je popestrila še Metkina vrhunsko odigrana življenjska zgodba Marine Melhiorce iz 18. stoletja.

Planinska zveza Slovenije je v sodelovanju s Planinskim društvom Krka iz Novega mesta organizirala inkluzijski pohod na Trško goro. Pridružilo se mu je tudi nekaj članov Medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Novega mesta s spremljevalci.

datum: 9. 2. 2021

Točen naziv projekta:  PODKEV ZA SREČO

Nosilec operacije:  Mestna občina Novo mesto

Ostali partnerji v operaciji: 

•             Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto,

•             Martinovič Teja s.p.

•             Šola jahanja Tanja Grubačevič Barbo s.p.

OPIS in aktivnosti v projektu (kratko):

Operacija bo izvedena v dveh fazah. V 1. fazi bo partner izdelal načrt dostopnosti območja, uredil učno senzorično pot in tipni orientacijski zemljevid območja s čimer bodo postavljeni temelji za 2. fazo, ki zajema izvedbo delavnice za slepe in slabovidne.

Cilj(i) projekta:

Strateški cilj je ustvariti pogoje za večjo socialno vključenost skupin z manj priložnostmi:

 – ustvariti pogoje za večjo vključenost mladih, slepih in slabovidnih ter drugih oseb s posebnimi potrebami v naravo,

– ustvariti boljše pogoje za vključenost mladih, slepih in slabovidnih ter drugih oseb s posebnimi potrebami v programe jahanja – rekreacijsko in terapevtsko,

– ustvariti pogoje za terensko učno spoznavanje živalstva in rastlinstva na območju konjeniškega centra Češča vas z dolino Temenice (konji, ovce, koze, mačke, ptice, bobri, drevesa).

Pričakovani rezultati operacije:

1- Neposredni učinek operacije je, da bodo slepi in slabovidni poleg jahanja konj na delavnici preverjali in ugotavljali katere spremembe učne poti so potrebne, da jo lahko nato prehodijo samostojno. Obe učni poti bosta namenjeni vsej populaciji, ki ju bodo premagovali bodisi peš bodisi na konju z vodnikom. Na konju bodo učno pot zmožni opraviti tudi druge osebe s posebnimi potrebami.

2- Postaviti tipni zemljevid in opraviti načrt dostopnosti za slepe in slabovidne na tem območju.

3- Nabava prenosnih FM sprejemnikov za komunikacijo za gluhe in naglušne osebe (npr. z voditeljem konja, za manjše skupine ali individualno uporabo za preživljanje prostega časa na območju).

4- Izboljšanje pogojev območja z dodano infrastrukturo, da postane privlačna destinacija za obisk narave in izkustveno učenje.

5- Zagotovljena možnost nadgradnje obstoječih programov jahanja.

6- Oživljanje območja s privlačnima in zanimivima učnima potema primernima tudi za večje število oseb, s postavitvijo Doživljajskega parka za razvoj motoričnih in senzoričnih sposobnosti, učilnice na prostem,  pogostitvenih prostorov, kar bo omogočalo za naravo varno in za ljudi prijetno preživljanje prostega časa in izvedbo prireditev. Še posebej bo zanimivo za obisk slepih in slabovidnih ter drugih oseb s posebnimi potrebami.

Inovativnost operacije:

Inovativnost operacije so dogodki, ki se bodo izvedli z namenom približati naravno okolje slepim in slabovidnim, invalidom, gluhim in naglušnim ter mladim skozi živalski in rastlinski svet. Področij narave, kjer bi lahko slepi in slabovidni samostojno prehodili pot v naravi je izredno malo (v celotni Sloveniji vemo za samo dve taki območji), možnosti terapevtskega jahanja pa tudi skoraj ni.

Trajanje projekta:   1.1.2021 do 1.12.2021

Celotna vrednost projekta: 141.857,99 eur

Vrednost sofinanciranja partnerja: 7.240, 00 eur

Kontakt:

Nosilec projekta: Aleš Berger, ales.berger@novomesto.si, 07/39 39 238 / 041 435 616, Mestna občina Novo mesto, Seidlova cesta 1, 8000 Novo mesto, www.novomesto.si

Partner: Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto, Irča vas 31, 8000 Novo mesto, mdssnm@zveza-slepih.si, Marija Gazvoda, 07 338 25 40

Način financiranja: Projekt je sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja.

Povezave:
Program razvoja podeželja – PRP
Spletna stran Evropske komisije, namenjene EKSRP 
LAS Dolenjska in Bela krajin

Za vsebino je odgovoren partner Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto. Organ upravljanja za izvajanje Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014—2020 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

V petek, 9. 10.2020, se je nekaj članov novomeškega društva slepih in slabovidnih s spremljevalci udeležilo vodenega ogleda centra Novega mesta.

Začeli smo na Kapitlju, kjer nas je vodič  Samir popeljal do svetih vrat, avtorja Mirsada Begića, na katerih je v bronu upodobil obličja treh dolenjskih blaženih: neuklonljivega branilca krščanskega prepričanja Alojzija Grozdeta, dve izmed drinskih mučenk, redovnic »hčera božje ljubezni«, sester Krizine Bojanc in Marije Antonije Fabjan ter ustanovitelja Novega mesta, habsburškega cesarja Rudolfa 4. ter novomeški kapiteljski grb in arheološke izkopanine.

Pot nas je vodila v notranjost cerkve, kjer smo skozi zgodovino spoznali gradnjo cerkve in se potem po stopnicah spustili še v kripto.

Ogled smo nadaljevali proti najstarejšemu in najslikovitejšemu delu Novega mesta-Bregu. Ta leži  na ostankih obzidja, ki so še vedno ohranjeni in vidni v zidovih kletnih etaž, le-te slonijo na živoskalni osnovi vrh strmega pobočja nad reko Krko.

Prišli smo do Sokolskega doma, ki je v devetnajstem stoletju prevzemal kulturno vlogo v Novem mestu, do nedavnega pa je služil kot ustvarjalni prostor alternativnim umetnikom.

Zaradi neprimernosti za delovanje je sedaj zaprt.

Pot smo nadaljevali do Frančiškanske cerkve Sv.Lenarta, od tam smo šli na prenovljeni Glavni trg, ki je sedaj zaprt za promet. Samir nas je seznanil z zgodovino starega dela mesta, nas popeljal do nekaterih znamenitosti (jantarni kamen, bronasta maketa Novega mesta).

Ogled smo zaključili pri Knjižnici Mirana Jarca, nasproti katere so Gorenja ali Ljubljanska vrata, ki so ustvarjala cestno ožino na vhodu v mestno jedro. 

Zelo zanimiv ogled in vodstvo po Novem mestu, o katerem misliš, da veš veliko, pa kljub temu izveš še veliko neznanega, je v sončnem dnevu trajal štiri ure.

Zaključni strokovni izlet članov bralnega kluba »Beremo v temi« na Grad Strmol – prostor zanimivih zgodb

Za zaključek  naših bralnih srečanj, se nas je 12 članov bralnega kluba »Beremo v temi« v torek, 21. julija 2020, odpravilo na strokovni izlet. Odločili smo se za ogled gradu Strmol na Gorenjskem, ki skriva veliko zanimivih resničnih zgodb.  Eno od teh smo tudi prebrali in sicer avtorja Draga Jančarja »To noč sem jo videl«.  Avtocesto smo zapustili pri izvozu za Vodice in nadaljevali pot proti Cerkljam na Gorenjskem. Od Kavarne Strmol smo se po čudovitem parku peš povzpeli do gradu.  Prijazna vodička nam je predstavila bogato zgodovino gradu, ki ga je leta 1936 kupil gospodarstvenik Rado Hribar. Dovolila je, da so se slepi člani nekaterih kosov pohištva dotaknili in tako občutili kako umetelno je narejeno. Grad v glavnem služi državnim protokolarnim namenom, lahko pa v njem prespijo tudi ostali in tako postanejo graščaki za nekaj dni. V Kavarni Strmol smo si na lepo urejeni odprti terasi privoščili sladek odmor. Odpeljali smo se še do Adergasa na ogled cerkve in samostana. Žal je bila cerkev zaprta, zato smo se na kratko seznanili z zgodovino kraja, cerkve in samostana iz informativnih tabel. Naše potovanje je bilo izredno zanimivo, zabavno in poučno. Spoznali smo še en prečudovit kotiček naše lepe dežele.

Irena Muc

V času 6 mesečnega izobraževanja za vodnico gozdne terapije pri globalnem združenju ANFT (Association of nature and forest therapy) sem spoznala, da bi ta metoda subtilnega povezovanja z gozdom, lahko bila zelo koristna  invalidom in ostalim ranljivim skupinam. Ker sem v preteklosti že sodelovala z Medobčinskim društvom   slepih in slabovidnih Novo mesto, sem prišla na idejo, da bi njihove člane povabila na gozdno terapijo, kar bi bil tudi moj zaključni projekt za pridobitev licence. Predlog je bil takoj sprejet, na samo izvedbo pa smo morali zaradi obdobja korone malce počakati. Ta čas sem izkoristila za iskanje in pripravo primernega terena v gozdu. Skupaj z nečakinjo in mamo smo v veselem pričakovanju dogodka čistile predel gozda, ki je bil poln podrtih vej in podrtega drevja.

Na dan sprehoda so vsi trije člani društva prišli s spremljevalci, da bi jim pomagali pri hoji. Prijetnemu srečanju in uvodni predstavitvi gozdne terapije je sledil prvi krog deljenja svojih občutij ob vprašanju »Kakšno je vaše trenutno notranje vreme?« Vsi smo čutili, da smo v veselem pričakovanju, kaj nam bo prinesla nova izkušnja gozda. Povabila sem jih k čuječi hoji in zaznavanju prehoda v gozdni prostor. Jutro v gozdu nam je postreglo s sončnimi žarki in prijetnim hladom. Počasi smo prišli do prostora izven gozdnih poti, ki nam je nudil bazo, kamor smo se po vsakem povabilu k interakciji z gozdom, vračali nazaj v krog, kjer smo si podelili izkušnje.

Po prvem povabilu k prisotnosti skozi ozaveščanje čutil je bilo opaziti, kako smo se vsi bolj sprostili in se počutili bolj žive in prisotne. V krogu deljenja sem opazila razliko med spremljevalci in slepimi udeleženci v intenzivnosti doživljanja izkušenj. Slednji so namreč hitreje bili v stiku z notranjim doživljanju izkušnje, ven iz razburkanih misli. To mi je dalo zavedanje, kako me prestiž vida na nek način odmika od stika s sabo.

Po vsakem povabilu k interakciji z gozdom je bilo opaziti, kako se udeleženci poglabljajo globlje v svojo povezavo z gozdom in samim seboj. In kako se je ustvaril prijeten in varen prostor za deljenje svojih občutij in zaznav. Zaključna čajanka je bila višek te nove izkušnje, kjer jih je presenetil aranžma s čajnimi skodelicami, gozdni šopek in priboljšek. Zaključna podelitev izkušnje nas je še bolj povezala med sabo in po prijetnem klepetu ob okusnem čaju smo gozd zapustili v hvaležnosti za mamo naravo, veliko bolj vedri, umirjeni in sproščeni.

Ta dragocena izkušnja mi je dala navdih, da bi se kot vodnica te lepe prakse posvetila ranljivim skupinam. Še bolj pa sem ozavestila hvaležnost, da imam zdrave oči in ne samoumevnim dejstvom, da vidim, slišim, vonjam, dotikam, okusim.. Kako dragoceni so ljudje iz ranljivih skupin, koliko se lahko naučimo od njih, med seboj in od narave. Hvala gozdu, hvala udeležencem in društvu. Simona Tasič

Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih iz Novega mesta deluje od leta 1948, ko je bilo ustanovljeno poverjeništvo za to področje z nalogo odkrivanja slepih na terenu in njihovo vključevanje v organizacijo, medtem ko so otroke vključevali v šolanje oziroma v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani.

Pomen društva je z leti naraščal tudi na drugih področjih: izobraževanje, zaposlovanje, kulturno-prosvetna dejavnost, šport in rekreacija ter urejanje stanovanjskih in socialno zdravstvenih problemov.

Slavnostno srečanje, ki je potekalo v prireditvenem atriju Knjižnice Mirana Jarca v petek, 12. oktobra 2018, smo pričeli z mešano pevsko skupino Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Novo mesto – Mavrica, ki združuje njene člane z ubranim petjem že od leta 2004.

 V preddverju Knjižnice Mir smo pripravili tudi priložnostno razstavo dveh njunih slabovidnih slikark –Tinke Šetina in Rezke Arnuš.

Rezka Arnuš je željo po likovnem ustvarjanju imela že od mladih let, vendar pred upokojitvijo ni bilo časa. Tako se je začela učiti slikanja že z okrnjenim vidom. Vid se ji slabša in danes ve, da je bil takrat zadnji čas, da je začela z ustvarjanjem. Tako slika že dvajset let, in sicer v različnih tehnikah in različne motive. Slika po spominu. Najrajši slika figure z neizdelanimi obrazi, vendar s položaji in barvo želi izraziti neko čustvo. Rada se udeležuje tudi slikarskih kolonij, ex-tempor, seveda med videčimi, kjer je prejela že več nagrad in priznanj, doma in v tujini. Slikanje je njeno življenje, hvaležna je vsem, ki ji na tej poti pomagajo.

Tinko Šetina pa je za slikanje navdušil oče, ljubiteljski  slikar. Ko ga je opazovala pri slikanju, jo je zaznamoval  vonj oljnatih barv in rasla je želja po slikanju. Ko slika, si prostor pripravi tako, da je sončna svetloba ne  moti, barve pa si zaradi lažje orientacije razporedi po barvni  skali. Kljub okrnjenemu vidu vztraja, in do danes je sodelovala na 54 skupinskih razstavah ter se udeležila dveh  slikarskih kolonij. Imela pa je tudi že tri samostojne razstave.

Slavnostni dogodek je zaokrožila Igralka Metka Pavšič, ki je v monoigri Vinka Moederndorferja z naslovom NIČESAR NE OBŽALUJEM, združila sedem žensk v eni igralki. Govor je o ženski, ki je lahko pravzaprav katera koli ženska našega časa.

 Igralka Metka Pavšič je iz Idrije in je slepa; v spremni  besedi k igri je zapisano, da je Pavšičeva človek, ki   preseneča s svojim pogumom, talenti, vztrajnostjo in   občutkom za sočloveka. Mnogim je zato vir navdiha.

Častni govornik in pokrovitelj dogodka je bil župan Mestne občine Novo mesto, Gregor Macedoni.

Hočemo, znamo, zmoremo

S tem dogodkom smo se  predstavili že peti  občini, ki jo pokriva naše delovanje.

31. maja 2016 smo  v sodelovanju z občino Žužemberk v parku pred občino predstavili delo in življenje slepih in slabovidnih.  

Otroci iz bližnjih vrtcev in šol ter mimoidoči so si  lahko na stojnicah ogledali brajevo pisavo, poskusili pisati na brajev pisalni stroj, videli, kako nastajajo pleteni izdelki izpod rok slepe članice, pokazali  smo  jim   tehnične pripomočke, ki slepim in slabovidnim lajšajo življenje,  Miha, član društva, pa je z Dantejem, psom vodnikom,  otrokom razložil in pokazal, kako se giblje z njegovo pomočjo.  

Kako slikata z okrnjenim vidom, pa sta otrokom razložili in pokazali tudi obe slabovidni slikarki.

Novomeška izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti je 4. 3. 2016 v Dolenjskih Toplicah pripravila prvi del območne revije odraslih pevskih zborov.

Poleg šestih pevskih zborov ( MePZ Društva upokojencev Novo mesto, MePZ KUD Dolenjske Toplice, MePZ Društva upokojencev Straža, Ženska pevska skupina Kronce z Uršnih sel, MePZ Vlaste Tavčar iz Šentjerneja in MePZ Ajda iz Orehovice), so nastopili tudi člani naše pevske skupine Mavrica.

Bela kuhaunica, 29. 10. 2015, Oštarija, Dolenjske Toplice

Bela kuhaunica smo poimenovali dogodek, ki smo ga na novomeškem društvu slepih in slabovidnih pripravili s chefom Robertom v Gostišču Oštarija v Dolenjskih Toplicah.

Bela kuhaunica je kot bela palica, simbol, da nekaj zmoreš sam. S palico se lahko gibaš samostojno, če ne vidiš, s kuhaunico pa kuhaš, če vidiš ali pa ne.

Dogodek smo posvetili vsem slepim in slabovidnim, s katerim smo želeli videčim pokazati in dokazati, da v življenju lahko počnemo vse kot videči, tudi kuhamo. Z malo pomoči, včasih pa tudi to ni potrebno.

To sta dokazala tudi Nežka in Janez, oba slepa, ena zaradi nesreče, drugi zaradi bolezni. Vajena gospodinjskega dela doma, sta se spoprijela tudi z izzivom v Oštariji.

Jedilnik je sestavil Roberto, Nežka in Janez sta sekljala, rezala, mešala, dodajala po njegovih navodilih. Opremljena kot profesionalna kuharja, sta gostom jedilnik prebrala v brajici. Vsako jed sta posebej predstavila s chefom in pozvala goste, naj poskusijo jesti s simulacijskimi očali, ki ponazarjajo različne okvare vida. Nevajenih in nespretnih situacij je bilo veliko, zraven pa tudi obilo smeha.

Nadvse vesel, topel in sproščen večer nas je še bolj približal življenju slepih in slabovidnih oseb, pojedli smo domiselne in izredno okusne jedi, ki so jih pripravili iz lokalnih in sezonskih sestavin, v katerih ohranjajo ter nadgrajujejo tradicionalno slovensko-dolenjsko kuhinjo.